Zelišča so enoletnice, dvoletnice, večletnice in zelnate trajnice, ki imajo lastnost, da ne proizvajajo lesa za oporo. V uporabnem pomenu so zelišča sinonim za zdravilne rastline in dišavnice. Uporaba besede zelišča sicer ni ustrezna, ker so mnoge zdravilne rastline in dišavnice botanično tudi grmi, polgrmi in drevesa. Določena zelišča se uporabljajo v zdravilstvu, farmaciji in kulinariki. Nekdaj je bilo zeliščarstvo ena od najbolj pogostih in razširjenih oblik zdravilstva. Zeliščarstvo se deli na dve smeri, ki sta klasično zeliščarstvo in sodobna fitofarmacija.
Znanje o zeliščih je staro kot človeštvo, saj so ljudje že od pradavnine uporabljali nekatere rastline kot zdravila. Znanje med rodovi se je na začetku prenašalo ustno. Stari Kitajci, Grki in Rimljani so napisali prva strokovna dela o zdravilstvu. Z zapisi antičnih zdravnikov so si pomagali mnogi zdravniki tudi v poznem srednjem veku. Znanje starih učenjakov se je ohranilo predvsem v samostanih, saj je bila ena od nalog menihov skrb za bolnike.
Menihi so znanje o zdravilnih zeliščih zapisovali in ohranila so se mnoga znana dela. Po iznajdbi tiska so med 15. in 17. stoletjem začele izhajati številne knjige o zeliščih. V začetku 19. stoletja se je uveljavila znanstvena medicina, ki je začela uporabljati izvlečke rastlinskih snovi. Te se je lažje odmerjalo in ohranjale so svojo kakovost. Najbolj znani zeliščar na Slovenskem je bil pater Simon Ašič. Danes v samostanu Stična nadaljujejo njegovo izročilo. Poleg tega samostana se je v Sloveniji gojenje in predelava zeliščnih rastlin ohranila še v samostanu Olimje in Žiče.
Pri nabiranju zdravilnih zelišč naberemo le toliko cvetov in listov, da ne naredimo škode na rastišču. Dele rastline odrežemo z ostrim nožem, da si rastlina čimprej opomore. Nabrane rastline shranimo v vrečko iz blaga ali v odprto košaro. Rastline nabiramo na rastišču, ki je oddaljeno od prometnih cest. Nabiramo le rastline, ki jih niso škropili z insekticidi ali gnojili. Rastline sušimo na senčnem in toplem mestu. Posušene rastline hranimo v vrečkah iz blaga in papirja ali v porcelanastih in steklenih kozarcih. Mnoge rastline lahko tudi zmrznemo.
Zdravilna zelišča lahko uporabimo v različne namene, ki so:
- zeliščni čaji,
- tinktura,
- zeliščno vino, olje, kis,
- ustna voda,
- maske za obraz (čistilna, vlažilna),
- obloge in obkladki (topli, hladni),
- masaža z zeliščnim oljem,
- kopel z eteričnim oljem,
- inhalacije,
- odišavljanje prostorov.
Najbolj znana zdravilna zelišča na območju Slovenije so: šentjanževka, žajbelj, navadna melisa, prava kamilica, bazilika, navadni regrat, poprova meta, borovnica, navadna kumina, rman, sivka, vrtni šetraj, lipa, navadna arnika, sladki janež, črni bezeg, šipek, čemaž, lipa in mnoga druga.
Zeliščni čaji so najstarejše domače zdravilo. Način priprave je odvisen od tega, kateri rastlinski del bomo uporabili. Za zeliščni čaj lahko uporabimo navadno arniko, vrtni ognjič, pravo kamilico, poprovo meto, lipo in drugo. Žajbljev čaj priporočajo za grgranje pri vnetjih v žrelu in ustni votlini, za pitje pa pri težavah s črevesjem in želodcem. Po napornem dnevu si lahko privoščimo vročo kopel z dodatkom žajbljevih listov, saj sprošča in pomirja. Kamilični čaj pomaga pri težavah z mehurjem, črevesjem, želodcem in žolčem.
Prav tako pomaga pri vneti in razdraženi sluznici v ustni votlini, žrelu in zgornjih dihalnih poteh. Če imamo rano ali bakterijsko kožno bolezen, ki se nerada celi, pomagajo obkladki in kopeli. S kamilico si lahko pomagamo pri menstrualnih težavah in pri pretegnjenih mišicah. V mrzlih zimskih dneh je čaj iz lipovih cvetov najboljše sredstvo, če želimo vzpodbuditi potenje pri prehladih, ki jih spremlja vročina. Čaj krepi odpornost in je priporočljiv, ko se pojavijo prvi znaki prehlada.
